Olja, masla, maščobne kisline in neumiljive snovi


V konvencionalni kozmetiki se za maščobno fazo uporabljajo predvsem naftni derivati in silikoni. Ti olajšajo formuliranje, niso podvrženi oksidaciji in ne postanejo žarki, nimajo vonja in nimajo barve. Vendar pa so po drugi strani naši koži tuji in jih ne more izkoristiti. Na koži ustvarijo film, ki prepreči dihanje. Zaradi svoje kemijske čistosti ter zaradi ustvarjanja zaščitnega filma so naftni derivati zelo primerni za uporabo v medicinske namene, vendar pa je njihova smotrnost v kozmetiki že nekaj časa postavljena pod vprašaj.

V naravni kozmetiki se uporabljata predvsem dva tipa lipidnih sestavin: v prvi skupini so rastlinska olja in masla, v drugi pa certificirane, laboratorijsko pridobljene sestavine iz naravnih virov, kot npr. dicaprylyl carbonate, coco caprylate itd. Tokrat si bomo pobliže pogledali le rastlinska olja in masla.

Triglicerid: spoj glicerola (rdeče) in treh maščobnih kislin
Sestava rastlinskih maščob
Rastlinska olja in masla spadajo med maščobe. Maščobe so sestavljene iz glicerola in maščobnih kislin tako, da se na eno molekulo glicerola vežejo tri verige maščobnih kislin. Zaradi tega se maščobe imenujejo tudi trigliceridi.
 
Maščobne kisline spadajo med organske spojine. Sestavljene so iz atomov ogljika, vodika in kisika, ki tvorijo bolj ali manj dolge verige. Glede na njihovo strukturo jih lahko delimo na nasičene in nenasičene maščobne kisline.
 
Kot se mogoče še spomnimo iz ur kemije v osnovni in srednji šoli, se lahko med ogljikovimi atomi pojavi enojna, dvojna ali celo trojna vez. V primeru, da so vsi ogljikovi atomi v maščobni kislini povezani preko enojne vezi in imajo vse ostale elektronske pozicije »zapolnjene« ali »nasičene« z vodikovimi atomi, govorimo o nasičenih maščobnih kislinah. Nenasičene maščobne kisline so tiste, ki imajo v celotni verigi najmanj eno dvojno vez med ogljikovima atomoma. Če je v verigi prisotna samo ena dvojna vez, govorimo o enkrat nenasičenih maščobnih kislinah, če sta prisotni dve ali več dvojnih vezi, govorimo o večkrat nenasičenih maščobnih kislinah.
 
Rastlinska masla imajo pogosto večjo količino nasičenih maščobnih kislin, olja pa večjo količino nenasičenih maščobnih kislin. Nasičene maščobne kisline imajo v nasprotju z nenasičenimi maščobnimi kislinami višjo temperaturo tališča, zato so rastlinska masla, sestavljena pretežno iz nasičenih maščobnih kislin, na sobni temperaturi trdna, olja pa so tekoča.
 
Maščobne kisline so glavni sestavni del maščob, vendar pa te vsebujejo še mnogo drugih sestavin, npr. vitamine, provitamine, fitosterole, skvalen itd. Te sestavine se od trigliceridov razlikujejo po svoji zgradbi in predvsem po tem, da jih močna baza ne umili, zato jih imenujemo tudi neumiljive snovi. Količina neumiljivih snovi je različna od olja do olja in lahko v nekaterih primerih predstavlja tudi do 15% olja oz. masla. Najbolj bogati z neumiljivimi snovmi so karitejevo maslo, amarantovo olje, sojino olje, olivno olje, avokadovo olje…, najmanj neumiljivih snovi imajo rafinirana olja, pri katerih količina pade pod 1%. Neumiljive sestavine lahko dobimo tudi kot samostojno kozmetično sestavino.
 
Neumiljive snovi iz sojinega olja
Uporaba in naloga maščob v kozmetiki
V nasprotju z naftnimi derivati in silikoni povzročajo rastlinske maščobe proizvajalcem kozmetike precej težav. Rastlinska olja postanejo hitro žarka, če so nerafinirana pa imajo tudi značilno barvo in vonj, ki je lahko včasih prav neprijeten. Poleg tega ne zagotavljajo vedno enakega rezultata, saj imamo opravka s precej nehomogenimi in spreminjajočimi se sestavinami. Tako kot naftni derivati in silikoni so lahko tudi nekatere rastlinske maščobe komedogene. Čeprav so si nekatera olja in masla po sestavi izredno podobna, pa nobeno olje ni enako drugemu olju, še več, ena in ista vrsta olja ima lahko od kraja do kraja ali iz leta v leto drugačno razmerje maščobnih kislin ter ostalih neumiljivih sestavin.
 
Najpomembnejša naloga maščob v kozmetiki je ta, da negujejo, hranijo in mehčajo kožo ter da hkrati predstavljajo topilo za druge aktivne sestavine. V mnogih reklamah in opisih boste našli tudi, da to ali ono olje kožo navlaži. To je splošno razširjeno vendar napačno prepričanje: maščobe nimajo vlažilnih lastnosti. Občutek, da je naša koža navlažena po nanosu olja, je zavajajoč. Čisto olje na koži ustvari tanko plast, ki zmanjšuje naravno izgubo vlage skozi kožo (ti. TEWL – transepidermal water loss), vendar pa kože dejansko ne navlaži. Prave vlažilne sestavine (ali humektanti) so snovi, ki nase zelo rade vežejo vodo (so higroskopične) ter na ta način kožo navlažijo, saj povečajo količino vode v koži. Maščobe niso higroskopične, zato nimajo vlažilnih lastnosti.
 
Kozmetična vrednost rastlinskih maščob je torej predvsem mehčanje in hranjenje kože. To nalogo opravljajo maščobne kisline, vendar pa so za kožo zelo pomembne tudi vse neumiljive snovi. Slednje imajo lahko antioksidativne lastnosti, pomirjajo kožo, pospešijo obnavljanje celic, zmanjšujejo škodljive posledice UV žarkov itd. Pri tem si velja vsekakor zapomniti, da so neumiljive snovi (z izjemo skvalena) načeloma prisotne le v minimalnih količinah, zato bo tudi njihovo delovanje omejeno.
 
Izbira maščob za kozmetične izdelke
V naravni kozmetiki se pri izbiri olj odločamo upoštevajoč različne kriterije. Ni pomembna samo sestava in učinkovitost nekega olja, temveč tudi vse tiste lastnosti, ki jih zaznamo: vonj, barva, mazljivost in vpojnost. Olje črnega ribeza je npr. bogato z gama-linolensko kislino, vendar se pogosto zgodi, da ima neprijeten vonj po ribjem olju. Takšen vonj je v kozmetičnem izdelku odbijajoč.
 
Enako pomembni sta mazljivost in vpojnost olja. V opisih boste zasledili oznaki »lahko olje« ali »težko olje«, ta oznaka se navadno nanaša na vpojnost olja v kožo. Nekatera olja se v kožo izredno hitro vpijejo in puščajo le malo sledi, takšno je npr. olje iz semen melone, druga olja pa se težko vpijejo, npr. ricinusovo olje. Olja pa ocenjujemo tudi po mazljivosti (spreading value). Koeficient mazljivosti je podatek, ki nam pove, na kako veliko površino lahko v 10 minutah razmažemo določeno količino olja. Večji kot je koeficient mazljivosti, na večjo površino lahko olje razmažemo. Olja z boljšo mazljivostjo (npr. sojino olje) povečajo tudi mazljivost emulzije in prijetnost ob nanašanju, slabša (npr. ricinusovo olje), pa mazljivost emulzije seveda zmanjšajo. Žal je tehničnih podatkov in meritev o mazljivosti rastlinskih olj malo, zato vrednotenje mazljivosti nekega olja pogosto ostaja na ravni lastnega preizkušanja. V primerjavi z laboratorijsko pridobljenimi lipidi (npr. že zgoraj omenjeni coco caprylate) pa je mazljivost rastlinskih olj vsekakor manjša.
 
Nenazadnje pa moramo pri izdelavi kozmetičnih izdelkov upoštevati tudi termostabilnost in oksidativno stabilnost posameznega olja. Termostabilnost oziroma odpornost olja na toploto kot tudi odpornost na oksidacijo sta odvisni od njegove sestave. Večja kot je količina nenasičenih maščobnih kislin, bolj neodporno je olje na oksidacijo in na segrevanje, pri čemer so enkrat nenasičene bolj odporne na oksidacijo in toploto kot večkrat nenasičene maščobne kisline. Olja z visoko količino enkrat nenasičenih maščobnih kislin (npr. oleinska kislina, primer je olivno olje) lahko brez zadržkov segrejemo, medtem ko moramo olja z visoko vsebnostjo večkrat nenasičenih maščobnih kislin (npr. linolna kislina, primer je olje dvoletnega svetlina) uporabljati le na hladno.
 
Pri emulzijah bomo zato maščobe z visoko vsebnostjo nasičenih maščobnih kislin in olja z visoko vsebnostjo enkrat nenasičenih maščobnih kislin uporabljali v fazi B. Pri izdelavi mil bomo te maščobe uporabili že takoj na začetku. Olja z visoko vsebnostjo večkrat nenasičenih maščobnih kislin pa bomo pri izdelavi emulzij uporabljali v hladni C fazi, pri izdelavi mil pa jih bomo dodali šele po doseženi sledi, skupaj z ostalimi občutljivimi sestavinami kot na primer eterična olja.

Oznake: , , , ,