Teorija emulgatorjev: 2. del - izbira in kombinacija emulgatorjev

Kot smo videli v prejšnji objavi, sta za pravilno uporabo in izbiro emulgatorjev pomembni dve informaciji: HLB emulgatorja (ki nam pove, ali je to lipofilen ali hidrofilen emulgator ter ali bo tvoril emulzije v/o ali o/v) ter moč emulgatorja.   
 
HLB emulgatorja
Če na hitro obnovimo: HLB je številčna vrednost, ki se jo po kompleksnih izračunih določi emulgatorju. Emulgatorji lahko zavzemajo HLB vrednosti od 1 do 20. Emulgatorji, ki imajo vrednost od 1 do 10, so bolj lipofilni (maščoboljubni); emulgatorji, ki imajo vrednost od 11 do 20 pa so bolj hidrofilni (vodoljubni). Pri tem pride za ustvarjanje stabilnih emulzij v poštev le ozek pas lipofilnih in hidrofilnih emulgatorjev.

 
Za emulzije v/o so najprimernejši emulgatorji s HLB 4-6 
Za emulzije o/v so najprimernejši emulgatorji s HLB 8-12.
 
Seveda pa ne smemo pozabiti, da lahko s kombinacijo hidrofilnega in lipofilnega emulgatorja dobimo nov sestavljen emulgator, katerega HLB se lahko zelo približa optimalni vrednosti za izdelavo emulzije o/v.  

Moč emulgatorja
Tudi o tem sem podrobno pisala v prejšnji objavi. Glede moči emulgatorja si moramo najprej zapomniti, da podatek o HLB vrednosti ni podatek o moči emulgatorja. Pri tem velja posebej opozoriti: moč emulgatorja nima nobene neposredne povezave z morebitno agresivnostjo le-tega. Ko govorimo o moči emulgatorja, govorimo le o njegovi sposobnosti, da lažje ali težje tvori stabilno emulzijo.  

 
Pravzaprav neke številke ali oznake o moči emulgatorja ni. Moč nekega emulgatorja spoznamo le z uporabo in preizkušanjem. Pri tem imamo več vodil. Neko osnovno informacijo lahko dobimo že z ocenjevanjem njegove fleksibilnosti in prilagodljivosti. Moderni emulgatorji so npr. sposobni tvorjenja emulzij z zelo različnimi sestavinami maščobne faze, tistih bolj sintetičnih in tistih bolj naravnih, vitamini, UV filtri in podobno.  

Prav tako je eden izmed kazalcev njegova sposobnost tvorjenja stabilnih emulzij različnih gostot. Najtežje dosegljive so tako npr. stabilne sprej emulzije; dobrih emulgatorjev, ki to omogočajo, pa je izredno malo. Moč emulgatorja je (posledično ali sorazmerno) povezana tudi s potrebo ali zahtevo po uporabi koemulgatorjev ali drugih dodatnih stabilizatorjev. Šibkejši emulgator navadno potrebuje vsaj enega ali več koemulgatorjev.  

O moči emulgatorja lahko sklepamo tudi po odstotku uporabe: nekatere emulgatorje moramo uporabljati v količinah 5 ali 10%, spet drugih zadostuje le 1%. Moč emulgatorja se kaže tudi s tem, koliko dodatkov v hladni C fazi lahko prenese. Katerikoli dodatek v hladni C fazi namreč močno vpliva na stabilnost emulzije, še posebej to velja za macerate, rastlinske izvlečke, aktivne snovi v prahu itd. Marsikateri emulgator prenese le nekaj odstotkov takšnih problematičnih sestavin, spet drugi emulgatorji dopuščajo veliko večje C faze.  

Emulgator na toplo in na hladno
Glede na to, kako jih lahko uporabljamo, ločimo v osnovi dva tipa emulgatorjev: emulgatorje na toplo in emulgatorje na hladno. Emulgatorji na toplo so navadno v obliki trdih, voščenih peletov, kroglic, lusk ali tudi v prahu. Ker so po naravi trdni, lahko z njimi izdelamo emulzije samo in zgolj tako, da jih stopimo. Seveda to pomeni, da moramo vodno in maščobno fazo segreti, nato pa emulgiramo. Primeri takšnih emulgatorjev so Methyl glucose sesquistearate, PGE-3 methylglucose distearate, Olivem 900 (Sorbitan olivate) in Olivem 1000 (Sorbitan olivate, Cetearyl olivate), Montanov 68 (Cetearyl glucoside, Cetearyl alcohol), Montanov L (C14-22 alcohols, C12-20 alkyl glucoside), Cetearyl glucoside, Glyceryl stearate citrate v obliki peletov, Glyceryl stearate SE, Cera bellina (PGE-3 beeswax), Plantec OP2 itd.  

 
Emulgatorji na hladno so lahko v obliki tekočine ali v obliki prahu. Z njimi lahko izdelujemo tako emulzije na toplo (torej s segrevanjem obeh faz) ali na hladno – fazi torej emulgiramo pri sobni temperaturi. Takšnih emulgatorjev je v primerjavi z emulgatorji na toplo precej manj. To so npr. Tego care LTP (Sorbitan laurate, PGE-4 laurate, Dilauryl citrate), PGE-3 oleate, PGE-3 sorbityl linseedate, PGE-3 polyricinoleate, PGE-10 laurate, lisolecitin, Sucragel AOF (Glycerine, Prunus amygdalus dulcis oil, Citrus aurantium dulcis fruit water, Sucrose laurate), Glyceryl stearate citrate (samo če v obliki prahu!) itd.  

Pri emulgatorjih na hladno velja omeniti tudi ti. emulgirajoče zgoščevalce ali kot jim strokovno pravijo v tujini: polimerni emulgatorji. Primer naravnega polisaharidnega (polimernega) emulgatorja je arabski gumi, ki zaradi posebne narave lahko emulgira določeno količino olj. Arabski gumi je zaradi različnih dejavnikov precej neuporaben: emulziji ne da čisto nobene gostote, po naravi je precej šibek emulgator (količina olja mora biti kar nekajkrat manjša od količine emulgatorja!), emulgira lahko le zelo majhne količine maščob, poleg tega pa lahko v nekoliko večjih količinah na koži pusti neprijetno suho plast, ki kožo vleče.  

Industrijska znanost in seveda napredno znanje nekaterih proizvajalcev pa sta prinesla tudi akrilatne polimerne emulgatorje. Slednji ne spadajo med sestavine, dovoljene v Ecocert kozmetiki, vendar pa jih velja omeniti in se z njimi vsaj spoznati. Polimerni emulgatorji so po videzu in občutku izredno podobni akrilatnim zgoščevalcem (razni carbopoli, carbomeri in poliakrilati), vendar poleg tega, da zgostijo vodno fazo, tudi emulgirajo precej visoke količine olj. Uporaba dodatnih emulgatorjev sploh ni potrebna. Emulzije s poliakrilatnimi zgoščevalci so zelo lahke, osvežujoče, primerne za mastno kožo in za poletne dni. Za izvedbo večkratnih emulzij (v/o/v) je uporaba polimernih emulgatorjev neizogibna. Polimernih emulgatorjev je le peščica, njihova komercialna imena so Tego carbomer 341ER (šibek), Pemulen TR1 in Pemulen TR2. Tako kot emulgatorji, ki sem jih naštela v prejšnjem odstavku, so tudi polimerni emulgatorji primerni za izdelavo emulzij na hladno in toplo.  

Prednost izdelave emulzij na hladno je predvsem ena: ker faz ni potrebno segrevati, se izognemo problematični hladni C fazi, v katero seveda spadajo vsi toplotno občutljivi izvlečki, vitamini in ostale aktivne snovi. Z uporabo emulgatorjev na hladno lahko vse vodotopne sestavine vključimo v A fazo, vse maščobne sestavine pa v B fazo, nato pa emulgiramo. In krema je zaključena. Posebnost oz. izjemo predstavljajo le tiste sestavine, za katere moramo pred in po dodajanju emulziji skrbno preveriti pH ter vse tiste sestavine, ki bi lahko negativno vplivale na stabilnost, če bi jih dodali v eno ali drugo fazo pred emulgiranjem.  

Enostaven in sestavljen emulgator
V prodaji lahko najdete različne vrste emulgatorjev, nekateri vsebujejo le eno sestavino, nekateri pa kar celo druščino. Emulgatorje, ki jih dobimo na tržišču, lahko razdelimo v osnovi v dve skupini: enostavne in sestavljene emulgatorje.  

 
Enostaven emulgator je tisti, ki vsebuje samo eno sestavino – torej sebe, kot emulgator. Lahko so trdni, tekoči, v prahu, peletih itd. Primer takšnih emulgatorjev so npr. Methyl glucose sesquistearate, PGE-3 methylglucose distearate, Olivem 900 (Sorbitan olivate), Cetearyl glucoside, Glyceryl stearate citrate, Cera bellina (PGE-3 beeswax), Glyceryl stearate, PGE-3 oleate, PGE-3 sorbityl linseedate, PGE-3 polyricinoleate, PGE-10 laurate, lisolecitin itd. Vsi ti emulgatorji so »čisti« - ne vsebujejo ničesar drugega kot samo sebe. Nekateri izmed teh lahko stabilno emulzijo dajo čisto sami, nekateri pa potrebujejo še nekaj pomoči. Ta pomoč je lahko dodaten koemulgator ali pa dodaten zgoščevalec maščobne faze. V vsakem primeru mu moramo pomoč priskrbeti mi.
 
Na drugi strani imamo na razpolago tudi obilico sestavljenih emulgatorjev. Le-ti so sestavljeni iz vsaj dveh sestavin, pri čemer je ena sestavina emulgator, druga (ali druge) pa so lahko koemulgatorji ali pa zgoščevalci maščobne faze. Sestavljeni emulgatorji so Olivem 1000 (Sorbitan olivate, Cetearyl olivate), Montanov 68 (Cetearyl glucoside, Cetearyl alcohol), Montanov L (C14-22 alcohols, C12-20 alkyl glucoside), Plantec OP2 (Glyceryl stearate, Cetearyl alcohol, Stearic acid, Sodium lauroyl glutamate), Tego care LTP (Sorbitan laurate, PGE-4 laurate, Dilauryl citrate) itd. Tudi ti emulgatorji včasih potrebujejo dodatno pomoč, vendar navadno ne potrebujejo koemulgatorjev, temveč zgolj dodatne zgoščevalce maščobne faze.
 
Kaj je emulgator, kaj je koemulgator in kaj zgoščevalec maščobne faze?
Najpreprostejši odgovor bi bil sledeč: emulgator je tista snov, ki emulgira in ima neko HLB vrednost. Koemulgator je tista snov, ki emulgatorju pomaga emulgirati in ima navadno neko (nižjo) HLB vrednost. Zgoščevalec maščobne faze pa… relativno zgosti maščobno fazo, nima pa HLB vrednosti.  

Ko govorimo o (sestavljenih) emulgatorjih za emulzije tipa o/v, pogosto naletimo na izraz »emulgator« in »koemulgator«. V tem primeru se z besedo emulgator navadno nanašamo na tisto snov, ki ima višji HLB, z besedo »koemulgator« pa označujemo tisto snov, ki ima nižji HLB. Najbolj pogosta napaka, s katero se bomo srečali je, da kot »koemulgator« poimenujejo sestavine, ki niso emulgatorji, temveč zgolj zgoščevalci maščobne faze oz. stabilizatorji.  

Za jasnejše razumevanje vzemimo dejanski emulgator, Plantec OP2. Le-ta vsebuje tako emulgator kot koemulgator in seveda obilico zgoščevalcev maščobne faze. Njegov INCI je Glyceryl stearate, Cetearyl alcohol, Stearic acid, Sodium lauroyl glutamate. Izmed teh sestavin je le en emulgator, to je Sodium lauroyl glutamate (hidrofilen emulgator, visok HLB). Prav tako imamo samo en koemulgator, to je Glyceryl stearate (lipofilen emulgator, nizek HLB, zato ga imenujemo koemulgator). Ostale sestavine so zgoščevalci maščobne faze: Cetearyl alcohol in Stearic acid.  

Cetilni alkohol, cetearilni alkohol, cetilni palmitat (ali spermaceti) in stearinska kislina niso koemulgatorji, temveč zgoščevalci maščobne faze ali, če želite, stabilizatorji. Žal je poimenovanje kot koemulgatorji precej razširjeno, celo znani (in že pokojni) italijanski kozmetolog Proserpio je cetilni alkohol uvrstil med lipofilne emulgatorje. Razlogov za takšno klasifikacijo je več, predvsem velja tu omeniti hidroksilne skupine, ki jih ima cetilni alkohol in zaradi katerih se del sestavine pomakne v vodno fazo, kjer pripomore k stabilizaciji. Vendar pa te hidroksilne skupine (naj spomnim, da jih ima tudi čebelji vosek, za katerega že vemo, da ni emulgator) in lastnost, da se deloma pomakne v vodno fazo, iz cetilnega alkohola še ne naredijo pravega emulgatorja. Cetilni alkohol, cetearilni alkohol, stearinska kisline in cetil palmitat potrebujejo za to, da se vključijo v emulzijo, emulgator. Vse te sestavine imajo tudi svoj zahtevani HLBR: cetilni in cetearilni alkohol imata HLBR med 15 in 16, stearinska kislina HLBR 15, cetilni palmitat pa HLBR 10.  

Velja posebej opomniti: kljub temu, da cetilni in cetearilni alkohol ne spadata med emulgatorje (ali koemulgatorje) lahko uspešno pripomoreta k stabiliziciji emulzij. Za zgoščevanje maščobne faze emulzij pa je veliko učinkovitejši npr. Cetyl palmitate.  

Kombiniranje emulgatorjev, koemulgatorjev in zgoščevalcev maščobne faze
Eno izmed prvih pravil, ki si jih pri uporabi emulgatorjev moramo zapomniti je to, da sta dva vedno bolje kot eden. Torej: uporaba dveh emulgatorjev (najsi bosta oba kot emulgatorja ali emulgator in koemulgator ali emulgator in stabilizator) daje boljše rezultate kot uporaba enega samega emulgatorja. Izboljšave se ne tičejo zgolj stabilnosti emulzij, temveč tudi prijetnosti ob uporabi, mazljivosti, kompaktnosti, gostoti in še čem.  

 
a) kombinacija emulgatorja z zgoščevalcem maščobne faze. Zgoščevalci maščobne faze, še posebej cetilni in cetearilni alkohol, zaradi svoje posebne lastnosti, da se med emulgiranjem pomaknejo proti vodni fazi, pomagajo stabilizirati emulzijo. Pri tem le deloma vplivajo na gostoto in žal zmanjšajo mazljivost. Nekateri emulgatorji že vsebujejo kombinacijo enega in drugega, npr. Montanov 68 (sestavljen iz emulgatorja cetearyl glukozida in zgoščevalca cetearilnega alkohola), pri drugih pa pare sestavljamo sami. Sestavljeni emulgatorji so pač že sestavljeni in njihovega učinka kaj preveč ne moremo spreminjati, pri enostavnih emulgatorjih pa lahko z večjo ali manjšo količino dodanega zgoščevalca maščobne faze bistveno vplivamo tako na mazljivost kot tudi na belo sled. Vse preproste emulgatorje lahko po želji kombiniramo z zgoščevalci maščobne faze: Methyl glucose sesquistearate, PGE-3 methyl glucose distearate, lisolecitin, Glyceryl stearate citrate, Cetearyl glucoside itd. Zgoščevalce maščobne faze lahko dodajamo tudi emulgatorjem, ki se jih uporablja na hladno. Pri tem bomo seveda emulzijo morali izdelati po toplem postopku (z ločenim segrevanjem obeh faz).  

b) kombinacija emulgatorja (visok HLB) s koemulgatorjem (nizek HLB). Tako kot lahko kupimo že izdelano kombinacijo emulgatorja in zgoščevalca maščobne faze, lahko kupimo tudi kombinacijo emulgatorja in koemulgatorja, primer za to je npr. Lamecreme (Glyceryl stearate, Glyceryl stearate citrate). Nove, drugačne pare lahko ustvarimo tudi sami, vendar lastna kombinacija zahteva vsaj okvirno preračunavanje končne HLB vrednosti, saj lahko s preveliko količino enega ali drugega emulgatorja dobimo le nestabilno emulzijo. O tem, kako preračunamo HLB vrednost kombinacije dveh emulgatorjev, si preberite v prejšnji objavi.  

Tvorba novih kombinacij z uporabo močno hidrofilnega in močno lipofilnega emulgatorja je vsekakor redek pojav v izdelavi domače kozmetike, najpogosteje se omeji na uporabo tekočih poliglicerilnih emulgatorjev kot npr. PGE-10 laurate (HLB 16) in PGE-3 sorbityl linseedate (HLB 6,5). Izbrana emulgatorja sta relativno močna in dajeta stabilne emulzije. Najboljše kombinacije emulgatorjev in koemulgatorjev so tiste, ki kombinirajo dve podobni snovi. Emulgator Lamecreme združuje dva stearata – enega z nizkim HLB (Glyceryl stearate) in enega z visokim HLB (Glyceryl stearate citrate). Podobno Olivem 1000 združuje dva estra oleinske kisline (dva olivata): Cetearyl olivate in Sorbitan olivate. Tudi pri poliglicerilnih (PGE) emulgatorjih bi bilo bolje, da bi združevali podobne sestavine (npr. PGE-10 laurate s PGE-1 laurate), vendar pa največkrat to ni mogoče, saj takšne sestavine marsikdaj ne obstajajo.  

c) kombinacija dveh emulgatorjev – torej dveh sestavin z visoko ali nizko HLB vrednostjo. Če morda ni dovolj jasno: oba uporabljena emulgatorja morata imeti ali visok HLB (oba visok!) ali nizek HLB (oba nizek!). Če ima eden izmed njiju visok HLB, drugi pa nizek, govorimo o kombinaciji emulgatorja in koemulgatorja, kar pa spada v prejšnji odstavek.  

Pri kombiniranju dveh (ali celo več) emulgatorjev je potrebno precej izkušenj in seveda dobro osvojeno znanje. Prednosti takšnih kombinacij so predvsem v občutku na koži, medtem ko moramo za stabilnost še vedno poskrbeti z dodajanjem zgoščevalcev maščobne faze ali drugih stabilizatorjev. Pri tem je potrebno vedno imeti pred očmi, kakšno vrsto emulzij želimo izdelati: o/v ali v/o. Za emulzijo o/v bomo tako posegli po dveh hidrofilnih emulgatorjev, eden izmed lažje dosegljivih parov je Methyl glucose distearate in PGE-3 methyl glucose distearate, ki daje odlične emulzije. Če želite emulzijo tipa v/o pa boste kombinirali dva lipofilna emulgatorja, npr. Olivem 900 in PGE-3 oleate.  

Tudi v tem primeru so najboljše kombinacije tiste, v katerih združujemo podobne molekule, vendar je žal dostopnost sestavin za domačo uporabo relativno majhna. Poskusite lahko načeloma s katerimkoli parom emulgatorjev, nekateri pari se izkažejo za dobre, nekateri pa za nekoliko slabše. Kateri vam bo odgovarjal, morate presoditi vi. Vsekakor priporočam, da si najprej naberete nekaj izkušenj z enostavnimi in sestavljenimi emulgatorji, šele nato poskusite kombinacije izdelati sami.  

Seveda je kombinacij še neprimerno več: tako imamo lahko v eni formuli dva emulgatorja, en koemulgator in en zgoščevalec ali en emulgator, en koemulgator, dva zgoščevalca maščobne faze ali celo tri emulgatorje, en koemulgator in nobenega zgoščevalca… skratka: možnosti je veliko!  

Kolikšno količino emulgatorja, koemulgatorja ali zgoščevalca naj uporabim?
Prvo in osnovno pravilo pri uporabi kateregakoli emulgatorja je ta, da morate imeti dostop do tehnične literature oz. do tehničnih spremnih listov. Če vam jih prodajalec ni posredoval (kar žal, največkrat ne naredijo, saj jih tudi oni navadno nimajo), jih poskusite poiskati na spletu. Vtipkajte INCI ime ali komercialno ime vašega emulgatorja in dopišite »technical datasheet«. Pri tem iščite spremne liste proizvajalcev, ne prodajacev, ki marsikdaj ne vedo niti, kaj prodajajo.  

 
Ko imate v rokah tehnične spremne liste, izbrskajte podatke o tem, kolikšna je priporočena količina uporabe emulgatorja ter kolikšna je priporočena uporaba koemulgatorjev ali zgoščevalcev maščobne faze, v kolikor bi želeli bolj kompaktno emulzijo. To so najpomembnejše informacije, ki jih potrebujete.  

Na osnovi teh podatkov nato tudi določate, kolikšno količino emulgatorja, koemulgatorja in zgoščevalca boste uporabili. Seveda h končni odločitvi veliko doprinesejo tudi izkušnje in (ne)uspeli poskusi. Za primer vzemimo našega starega znanca Methyl glucose sesquistearate. Proizvajalec priporoča uporabo emulgatorja v količinah od 2-4%, za losjone priporoča dodajanje 0-3% zgoščevalcev maščobne faze, za kompaktne kreme od 2-7% zgoščevalcev maščobne faze.  

a) v prvem primeru, ki sem ga opisala zgoraj – torej pri kombinaciji emulgatorja z zgoščevalcem maščobne faze – nam tehnični listi že vse povedo. Pri tem svetujem, da se držite vmesnih vrednosti: emulgator uporabite v količini 3% (kar je med 2 in 4, ki so priporočene), glede zgoščevalcev maščobne faze pa se morate sami odločiti, koliko jih boste uporabili, glede na gostoto in mazljivost, ki bi jo želeli. Pri tem upoštevajte, da zgoščevalci maščobne faze zmanjšajo mazljivost, le deloma pripomorejo k gostoti in povečajo belo sled. Za stabilnost in kompaktnost emulzije niso tako zelo pomembni zgoščevalci maščobne faze kot pa dobro zgoščena vodna faza! Osebno cetilni alkohol uporabljam le v nizkih odstotkih (do 1%), cetearilnega alkohola pa se izogibam.  

b) pri kombinaciji (našega) novega para emulgatorja in koemulgatorja, moramo primerno količino potrebnega sestavljenega emulgatorja ugotoviti sami. Tu ni nobene formule ali sistema. Izračuna se razmerje med emulgatorjem (visok HLB) in koemulgatorjem (nizek HLB), da dasta željen HLB, nato pa mešanico uporabimo v več zaporednih poskusih. V teh zaporednih poskusih določeno količino maščobne faze (npr. 15%) emulgiramo z različno količino kombiniranega emulgatorja. Količino emulgatorja v različnih poskusih določimo v odstotkih glede na maščobno fazo: 30% glede na maščobno fazo (torej 4,5% emulgatorja, 15% maščobe in ostalo voda), 20% glede na maščobno fazo (torej 3% emulgatorja, 15% maščobe in ostalo voda) in 15% glede na maščobno fazo (torej 2,25% emulgatorja, 15% maščobe in ostalo voda). Emulgiramo in preverimo stabilnost ter izberemo najboljšo verzijo. Po potrebi dodelamo in opravimo novo serijo poskusov, kjer poskusimo emulgator zmanjšati za nekaj odstotkov.  

c) pri kombinaciji dveh emulgatorjev (npr. Methyl glucose sesquistearate in PGE-3 methyl glucose distearate, oba naj bi se kot samostojna emulgatorja uporabljala v količinah 2-4%) pa razmerja določimo mi, vendar moramo vedno imeti pred očmi priporočene odstotke uporabe. Pri tem je veliko odvisno od tega, ali sta si emulgatorja med seboj kemijsko podobna ali ne. Dva podobna emulgatorja (kot npr. omenjena dva) lahko uporabljamo v polovični dozi, torej 1,5% enega in 1,5% drugega, skupno je to še vedno 3% emulgatorja. Seveda razmerje lahko spremenimo: 2% prvega in 1% drugega, ali tudi obratno – 1% prvega in 2% drugega. Končna skupna količina je lahko tudi drugačna: tako npr. lahko uporabimo 2% enega in 1,5% drugega ali 0,5% enega in 2,2% drugega – še vedno bomo znotraj priporočenih količin. Pri tem moramo upoštevati, da smo kombinirali samo dva emulgatorja, manjkajo pa še zgoščevalci maščobne faze!  

Kako naj izberem pravi emulgator?
Za začetnike priporočam nakup in uporabo sestavljenih emulgatorjev kot so npr. Montanov 68, Plantec OP2, Olivem 1000 in nekaterih enostavnih emulgatorjev kot so lisolecitin, Methyl glucose sesquistearate in PGE-3 methyl glucose distearate. Ob tem seveda priporočam tudi nakup cetilnega alkohola.  

 
Vse lipofilne emulgatorje (za izdelavo emulzij v/o) ter emulgatorje kot so Montanov L, Cetearyl glucoside, Glyceryl stearate citrate, Xyliance ter razne tekoče poliglicerile (PGE) pa priporočam samo bolj izkušenim izdelovalcem domače kozmetike. Emulzije s temi emulgatorji pogosto zahtevajo posebne postopke ali zgolj več prakse, da dosežemo optimalno stabilnost.  

Poleg tega, kako preprosti so za uporabo, se emulgatorji razlikujejo tudi po tem, kako »težki« ali »lahki« so na naši koži. Nekateri emulgatorji namreč zaradi svoje sestave niso najbolj primerni za mastno kožo. Povečini se lahko držite tega načela: vsi emulgatorji, ki vsebujejo določeno mero zgoščevalcev maščobne faze, so precej težki in pogosto mašijo pore, zato niso primerni za mastno kožo. Enostavni emulgatorji pa so načeloma lahki in zato primerni za vse tipe kože, tudi mastno.  

Težji emulgatorji so tako Plantec OP2, Montanov 68, Xyliance, Acemulgor LamV, Lanette N, Olivem 1000, Lamecreme itd. Lažji emulgatorji pa so Methyl glucose sesquistearate, PGE-3 methyl glucose distearate, Cetearyl glucoside, Lysolecitin, Glyceryl stearate citrate in vsi polimerni emulgatorji. Nekatere emulgatorji kot npr. Montanov L ubežijo iz te delitve, saj niso niti težki kot npr. Montanov 68 in niti lahki kot Cetearyl glucoside. Te bi osebno dala v razred »srednjih« emulgatorjev. Seveda morate razumeti, da so to le osebna vrednotenja, prave razdelitve in številčne lestvice ni.  

Velja opomniti, da ta delitev na težje in lažje velja za emulgatorje, ki se uporabljajo za izdelavo emulzij tipa o/v. Te emulzije so namreč primerne tako za mastno kot za suho kožo, medtem ko so emulzije tipa v/o primerne le za močno suho ali celo psoriazno kožo. Emulzije tipa v/o zaradi svoje izredne mastnosti niso primerne za mastno kožo, kar pa ne velja nujno za njihove emulgatorje. Če te emulgatorje uporabimo v kombinaciji s hidrofilnim emulgatorjem in izdelamo emulzijo tipa o/v, so neprimerni za uporabo na mastni koži le močno voščeni emulgatorji kot npr. Cera bellina.

Oznake: , , , ,